fbpx

Skupaj s študentko Injo Dovšak raziskujemo mehanizme, ki so odgovorni za zaznavanje tveganja in prikažemo značilnosti situacij in počutja, ki lahko nezavedno spodbudijo k zaznavanju večjega tveganja, ko to ni nujno potrebno. 

ZAZNAVANJE TVEGANJA

Zaznavanje tveganja je posameznikova subjektivna ocena stopnje tveganja, ki jo za posameznika predstavlja nek dogodek, stanje ali situacija. Subjektivna ocena tveganja ni nujno enaka dejanskemu tveganju, ki ga predstavlja situacija ali stanje. Zaznavanje tveganja izhaja iz čustvovanja, k spodbudi odziv na dražljaj ali dogodek iz okolice. Tveganje predstavljajo dražljaji, ki jih razumemo kot grožnjo – lahko je to dejavnik, ki ogroža vaše zdravje ali zdravje bližnjjih,  možnost poškodbe, možnost naravne katastrofe,…

 

KAKO MOŽGANI OCENIJO TVEGANJE?

Tveganje predstavljajo dražljaji, ki jih doživljamo kot grožnjo. Da nek dražljaj ali dogodek zaznavamo kot grožnjo, ki predstavlja tveganje, je odgovornih več sistemov v možganih. Primarna ocena dražljaja oziroma dogodka se zgodi v majhnem, za palec velikem predelu, ki mu pravimo amigdala. Amigdala je evolucijsko zelo pomembnega pomena, saj namreč omogoči instinktno analizo in oceno zunanjega dražljaja ali situacije v kateri se znajdemo. V primeru, da v amigdali nastane ocena, da situacija za nas predstavlja grožnjo ali tveganje, nastane čustvo strahu.

V možganih imajo pomembno vlogo tudi drugi predeli, ki bolj analitično in objektivno ocenjujejo dražljaje in dogodke iz okolice, vendar ti mehanizmi v korteksu delujejo malenkost počasneje, kot omenjena amigdala.

Glede na opisan potek odzivanja na dražljaje in dogodke, lahko lažje razumemo, zakaj se ljudje na situacije pogosto odzovemo instinktivno in razum prehitijo čustva. Včasih se lahko zgodi, da nas postane strah nečesa, ki razumsko sploh ne predstavlja grožnje, zato je dobro, da čustveni oceni sledi še razumska ocena situacije.

Zgoraj opisani mehanizmi delujejo tudi pri oceni in zaznavanju tveganja, ki ga za posameznika predstavlja določen dražljaj, dogodek ali situacija. Stopnja tveganja, ki je subjektivna ocena situacije primarno temelji na odgovoru čustev.

Ljudje različne situacije različno ocenjujemo in zaznavamo za tvegane. Pri zaznavanju tveganja imajo pomembno vlogo osebnostne značilnosti in izkušnje posameznika, kot tudi nekatere značilnosti dražljajev, dogodkov in situacij, za katere ustvarjamo oceno tveganja.

 

KAKŠNA JE VERJETNOST?

Zaznavanje tveganja temelji na oceni dražljaja, dogodka ali situacije, ki predstavlja za nas grožnjo. Kako tvegano je za nas nekaj, pa je odvisno od verjetnosti, da se z grožnjo soočimo mi sami oziroma verjetnosti, da se nam ali bližnjim zgodi nekaj slabega. Grožnjo, ki se nam ali nam bližnjim lahko zgodi z večjo verjetnostjo, zaznavamo kot bolj tvegano in ob njej doživljamo višja stopnjo strahu kot pri situacijah, ki za nas ne predstavljajo grožnje.

OBČUTEK KONTROLE

Ali se počutite varni, ko vozite avtomobil? Kdaj med vožnjo v roke vzamete mobilni telefon? Večina voznikov se pri vožnji z avtomobilom počuti varne, kljub nevarnosti prometne nesreče. Ta občutek varnosti daje prepričanje, da med vožnjo sami nadziramo potek dogajanja, imamo občutek kontrole. Dogodke in situacije zaznavamo kot manj tvegane, če imamo občutek kontrole in nadzora dogajanja v sicer nevarni situaciji

ZAUPANJE

Kadar poteka dogodkov ali stanj, ki predstavljajo grožnjo, ne moremo nadzirati sami, je nadzor lahko v rokah drugih, ki se trudijo odpraviti grožnjo. Bolj kot zaupamo tistim, ki o grozečih stanjih poročajo in so odgovorni za iskanje rešitev, nižjo stopnjo strahu doživljamo ob grožnji. Komu popolnoma zaupate, ko sedite na sovoznikovem sedežu? Morda z desno nogo pritiskate na zavoro?

NOVOST STANJA

Nova in nepoznana stanja, ki predstavljajo tveganje, kot je pojav novega virusa, vzbujajo višjo stopnjo strahu. Če nadaljujemo primer vožnje z vozilom, bomo v novem avtomobilu ali pa na novi poti bolj vznemirjeni, kot pa v družinskem avtomobilu na vsakodnevni poti.

OBVEŠČENOST

Ocena tveganja je močno zaznamovana s prejetim znanjem in pogostostjo obveščanja o dogodkih ter stanjih, ki jih doživljamo kot grozeče. Kadar je predvsem medijsko obveščanje osredotočeno na en dogodek ali situacijo, temu namenjamo več pozornosti. Kadar omenjeno doživljamo kot grožnjo, se s pogostostjo obveščanja krepi tudi tveganje in posledično čustvo strahu. Nadaljujmo primer vožnje, so vam na voljo informacije o poti?

 NEGOTOVOST

Če je stanje ali situacija negotovo ga doživljamo kot bolj tvegano. Vzrok negotovosti je lahko pomanjkanje znanja o stanjih, ki jih zato doživljamo kot bolj tvegana in se na njih pogosto odzovemo s strahom. Kot primer lahko navedemo časovno stisko na poti ali pa zelo oddaljeno cilj, kjer se lahko zgodi veliko “nesreč” na poti do tja.

TRAJANJE STANJA

Stanja in situacije, ki se pojavijo ali zgodijo nenadno in predstavljajo večje število tragičnih izidov v kratkem časovnem obdobju, zaznavamo kot bolj tvegane in so bolj strah vzbujajoče. Nova stanja, ki predstavljajo nevarnost ali ogrožajo zdravje, kot je epidemija ali druge katastrofe, doživljamo kot bolj tvegana in strah vzbujajoča. Dlje časa, ko živimo z dejavnikom, ki ogroža zdravje in bolj ta postaja kroničen, manj strahu vzbuja. Pri kroničnih stanjih imamo občutek, da za nas predstavljajo manjše tveganje.

 

JE RES TVEGANO?

Neko situacijo ali zadevo lahko zaznavamo za zelo različno tvegano. Vsak posameznik individualno ocenjuje tveganje. Ocene tveganja najrazličnejših situacij, zadev ali dogodkov ustvarjamo na vsakem koraku vsakodnevnega življenja in to počnemo popolnoma avtomatično in nezavedno. Na ta način, nam je omogočeno nemoteno delovanje, vse dokler ni pred nami dražljaj, za katerega so naši možgani ocenili, da je grozeč in zaznamo tveganje.

Ali bomo nekaj ocenili za tvegano je zelo odvisno od čustev, od trenutnega razpoloženja in od predhodnega znanja, ki ga imamo o zadevi ali situaciji. Ker zaznavanje tveganja poteka v afektu, lahko nekatere situacije zaznavamo kot lažno tvegane ali lažno varne.

Včasih naši primarni mehanizmi delujejo neodvisno od razuma in sprožijo instinktivne odzive strahu na zaznano tvegano situacijo, ki jo lahko kasneje razumsko označimo za popolnoma sprejemljivo in ne tvegano. Včasih pa se lahko v situacijah, ki so družbeno označene za tvegane, počutimo povsem varno. Z vprašalniki so namreč ugotovili, da možnost nesreče ljudje predstavlja večje tveganje kot možnost srčnega infarkta, ki pa je kar dvakrat bolj pogost. Vsi vemo, da je telefoniranje ali prestavljanje pesmi na mobilnem telefonu med vožnjo nevarno in predstavlja tveganje prometne nesreče. Kljub vedenju, da je početje tvegano, nam občutek kontrole nad situacijo daje lažen občutek varnosti. 

Kadar smo dlje časa izpostavljeni dogajanju, ki ga doživljamo kot tveganega, v nas narašča čustvo strahu in lahko vodi do doživljanja tesnobe.

Kadar se soočite s stanjem ali zadevo, ki jo zaznavate za tvegano si lahko z nekaj preprostimi vprašanji pomagate razložiti situacijo in se tako izognete neprijetnemu počutju:

  •  Ali imam utemeljen razlog za strah v stanju, ki zaznavam kot tveganega?
  • Kakšno je ozadje tega stanja? 
  • Ali tvegana situacija zame predstavlja nevarnost ali omogoči približevanje ciljem in vrednotam?
  • Kaj lahko storim, da odpravim potencialno grožnjo?
  • Kako lahko spremenim vedenje, da bom izpostavljen manj tveganim situacijam, ki v meni vzbujajo neprijetne občutke?
  • Kaj me motivira, da sodelujem v tveganih situacijah?

 

*Znanje sem črpala iz del priznanih avtorjev, ki so z raziskovanjem in opisovanjem zaznavanja tveganja prispevali k boljšemu razumevanju koncepta tveganja na različnih področjih delovanja: Daniel Kahneman, David Ropeik, Paul Slovic

 

Inja Dovšak je študentka biopsihologije, ki si pri svojem delu želi deliti pridobljeno znanje s področja psihologije med ljudi, na čimbolj preprost in uporaben način.Rada se uči, odločno vpraša in zagovarja svoje mnenje in je pri delu izjemmno vestna.

E-pošta: inja@uporabna-psihologija.si

Več zanimivih člankov: www.uporabna-psihologija.si/blog/

#uporabnapsihologija

imate vprašanje?
pišite nam.

Veseli bomo vsakega kontakta in se potrudili, da vam odgovorimo,
vas povabimo na kavo ali čaj in ustvarimo okoliščine za uspešno partnerstvo.

#UporabnaPsihologija

Jan Kovačič, univ. dipl. psih.,
direktor, vodilni svetovovalec in coach

Ljubljana, Slovenija

Mobi: 031-753-802
E-pošta: jan@uporabna-psihologija.si

 

Naziv: Uporabna psihologija in coaching, poslovno svetovanje, d.o.o.
Davčna številka: SI56114257
Matična številka: 9544160000
TRR odprt pri REVOLUT: LT30 3250 0343 7908 2909

BIC REVOLUT: REVOLT21

 

V podjetju tesno sodelujemo tudi z drugimi strokovnjaki in strokovnimi združenji:
Društvo psihologov Slovenije in Društvo študentov psihologije Slovenije
Inštitut za integrativno psihoterapijo in društvom Sinta v okviru SKZP
Slovenskim coaching združenjem

Center za psihodiagnostična sredstva, d.o.o. in Taktika plus d.o.o.
Platformo IXLY za e-coaching in e-testiranje.