Skupaj s psihologom in specializantom coachinga organizacijske transakcijske analize Kovačič Jan -om raziskujmo temo “Samoregulacija in veščine povezane z upravljanjem samega sebe“. Webinar je potekal 16. aprila v skupini več kot 30 udeležencev, ki so skupaj raziskovali odgovore na vprašanja:

•  Zakaj je upravljanje s seboj vedno bolj pomembna veščina za delo in življenje?
• Kako se vede oseba z visoko stopnjo samoregulacije?
• Kako razmišlja oseba z visoko stopnjo samoregulacije?
• Kako čustvuje oseba z visoko stopnjo samoregulacije?
• Kaj v naših možganih omogoča samoregulacijo? (v našem videu je vključen: https://www.youtube.com/watch?v=as9S8…)
• Katere možganske strukture omogočajo voljno usmerjanje pozornosti oziroma izvršilne funkcije?
• Kakšne so zakonitosti razvojne psihologije izvršilnih funkcij? (v našem videu je vključen: https://www.youtube.com/watch?v=d8M7X…)
• Kakšna je strategija za oblikovanje navad in samo-upravljanja?
• Kaj točno so uspešna vedenja samozavedanja?
• Kaj točno so uspešna vedenja samokontrole?
• Kaj točno so uspešna vedenja samodiscipline?
• Kaj lahko storim, da še povečam verjetnost uspešne spremembe?

SAMOREGULACIJA

Samoregulacija je dušeni proces s katerim se odzivamo na različne dražljaje iz notranjega ali zunanjega okolja. Samoregulacija je namenjena vzpostavljanju ravnovesja. Poteka lahko kot avtomatiziran proces, kadar gre za regulacijo fizioloških mehanizmov (npr. dihanje, ritem srca, temperatura…) in čustev (npr. aktivacija preko mehanizma približevanja/oddaljevanja oziroma mehanizma boj/beg). Samoregulacija pa lahko tudi kot zavesten proces, ki ga nadzoruje naša volja.

Kadar govorimo o voljni samoregulaciji smo aktivirali naše izvršilne funkcije, s katerimi zavestno usmerjamo svoje doživljanje (mišljenje) ter svoje aktivno vedenje. Kadar govorimo o voljni samoregulaciji lahko govorimo tudi o veščinah samoupravljanja. Več vam predstavimo v spodnjem webinarju.

BIOLOŠKI VIDIKI SAMOREGULACIJE

Samoregulacijo omogoča sposobnost voljnega usmerjanja pozornosti. Sposobnost usmerjanja spada med izvršilne funkcije naših možganov, ki se lokacijsko nahajajo v čelnem (frontalnem) režnju možganov. Posebej izpostavimo prefrontalni korteks (skorja), ki usklajuje več področij, kot so korteks (skorja), limbični predel, možgansko deblo in ostale telesne procese. Insula pa je krogotok, ki povezuje telesne procese s prefrontalni delom, ki omogoča samozavedanje. Za lažje razumevanje si lahko predstavljamo ročni model možganov *(Siegel, J. D., 2014), s katerim si lahko kadarkoli vizualno prikličemo glavne dele možganov, ki ga predstavimo v zgornjem webinarju.

Poleg sposobnosti usmerjanja pozornosti so tukaj še opravila kot so načrtovanje, abstraktno mišljenje, določanje prednosti, zaviranje impulzivnosti, presojanje in pozornost.

Pozornost je kot močna ročna svetilka. Njen snop lahko skoncentriramo in usmerimo na točno določen dražljaj,
lahko pa snop razširimo in se osredotočimo na celoto. V vsakem primeru pa bo določen del ostal “neviden”.

Samoregulacija se v biološkem smislu razvija v sposobnost (naš potencial za samoregulacijo) do osmega leta starosti. Do takrat se razvije večina možganskih struktur, ki pa se skozi izkušnje in učenje povezujejo in gradijo nove kompleksnejše zmožnosti. Otroci pri treh letih že kažejo vedenja samoregulacije povezana z odlaganjem potreb. Vseeno pa težko razumejo koncept časa in nimajo toliko “fokusa” in sposobnostni dolgoročnega vzdrževanja pozornosti. To vidimo, saj so otroci nekje do osmega leta še zelo odkrenljivi. Nato pa lahko govorimo veščinah samoregulacije.

SAMOUPRAVLJANJE

Samoupravljanje pa je sklop veščin samoregulacije.  Delimo jih v tri sklope. Prvi je samozavedanje, ki se največkrat povezuje s sposobnostjo introspekcije, vpogleda in samorefleksije. S veščinami samorefleksije in sprejemanja bomo krepili osebnostne kompetence povezane s čustveno stabilnostjo in sprejemanjem. Preprosto vajo lahko spoznate tukaj. Drugi sklop je samokontrola, ki se povezuje z vestnim osredotočanjem na tisto na kar imamo vpliv, torej naše mišljenje in vedenje. Gre za aktivno spoprijemanje z nalogami in usmerjanje v doseganje zastavljenega cilja. Tretji sklop pa predstavlja samodisciplina, ki je ključna za zaključevanje in doseganje zastavljenih ciljev. Zanimive so (sedaj že POP psihološke) ugotovitve Walterja Mischela, ki je ugotovil, da osebe z višjo stopnjo samoregulacije na delovnem mestu in tudi širše v življenju dosežejo več.

Res je, da so sposobnosti samoregulacije
bolj ali manj prirojene in se izrazijo v čustveni stabilnosti ter vestnosti.
Res pa je, da se lahko »VEŠČIN SAMOUPRAVLJANJA«  učimo
in jih razvijamo ne glede na našo starost.