Kaj je coaching in kaj ni coaching?

Kaj je coaching ter kakšna je razlika med coachingom in sorodnimi dejavnostmi, kot so mentorstvo, strokovno svetovanje, usposabljanje, supervizija, psihološko svetovanje in terapija?

To je vprašanje, ki si ga po navadi zastavimo ob prvem stiku s coachingom.

Omenjeni pojmi se pogosto pojavljajo v podobnih kontekstih. Včasih se celo uporabljajo kot sinonimi (kar seveda niso).

Če se želimo udeležiti coachinga ali ga izvajati, je zato ključno, da vemo, kaj točno coaching je. S tem bomo lažje uskladili naša pričakovanja o tem, kako bo coaching izgledal, kaj bo od nas zahteval in kakšne rezultate lahko pričakujemo.

V prvem delu tega prispevka bomo zato za boljšo predstavo o coachingu predstavili nekaj definicij coachinga.

V drugem delu bomo za bolj celostno opredelitev coachinga razjasnili tudi to, kaj coaching ni, in definirali, kako se razlikuje od omenjenih sorodnih dejavnosti.

Kaj je coaching?

Ne glede na različne definicije coachinga, coach v pogovoru s posameznikom ali t. i. stranko uporablja posebej izbrana vprašanja. Ta vprašanja spodbujajo razmišljanje, iskanje notranjih virov, še neodkritih možnosti in strategij.

Coach načeloma ne predlaga rešitev ali podaja sugestij. Njegovo delo temelji na spodbujanju miselnih procesov posameznika, s katerimi ta pride do rešitev, do katerih bi sicer prišel veliko težje ali pa morda sploh ne.

Kako coaching definirajo združenja coachev?

Na splošno so združenja in izobraževalne organizacije coachev tiste, ki skrbijo za razvoj dejavnosti, informiranje ter izmenjavo dobrih praks, oblikujejo modele kompetenc, določajo strokovne in etične standarde, akreditirajo programe usposabljanj, organizirajo izobraževanja in druge dogodke, izdajajo publikacije, promovirajo dejavnost oziroma krepijo njen ugled in podobno. Med posameznimi združenji najdemo veliko podobnosti, a tudi veliko razlik.

Zato obstaja več različnih definicij coachinga:

ICF definira coaching kot »vzpostavljanje partnerstva s strankami s pomočjo kreativnega procesa, ki spodbuja razmišljanje in ki jih navdihuje, da kar najbolj izkoristijo svoj osebni in profesionalni potencial« (ICF – International Coach Federation, About ICF).

Združenje za coaching pravi, da je coaching »voden, dialoški in refleksiven učni proces, katerega cilj je rast posameznikovega (ali timskega) zavedanja, odgovornosti in izbire (mišljenja in vedenja)« (AC – Association for Coaching).

Slovensko coaching združenje definira coaching kot »ciljno usmerjen, sistematičen, sodelovalen in interaktivni proces med coachem in klientom (ali skupino) z namenom razvoja posameznika ali skupine« (SCZ, Slovensko coaching združenje).

Kaj je cilj coachinga?

Glavni cilj procesa coachinga je zmanjševati ovire in tako zagotoviti kar se da veliko uspešnost in učinkovitost posameznika, torej mu pomagati, da v polnosti uporabi svoje potenciale.

Coaching je sicer ena najhitreje razvijajočih se dejavnosti za izboljšanje osebne in poslovne odličnosti ter je v uporabi že več kot 40 let. Naj kot zanimivost izpostavimo, da beseda coaching izhaja iz besede coache, kar pomeni voz, tudi nošenje, prenos (Zidar Gale, 2011) in predstavlja pomen coachinga in coacheve vloge tudi danes. To je pomagati posamezniku, da prepotuje pot od točke A (začetnega stanja) do točke B (želeno stanje).

Coach posameznikom torej načeloma ne svetuje in jih ne mentorira, dober mentor pa pri svojem delu pogosto uporabi tudi coaching. Ime, ki ga zagotovo moramo poznati, je Timothy Gallwey, ki velja za očeta coachinga. Razvil je koncept notranje igre, ki se je prvič pojavil v njegovi knjigi Notranja igra tenisa (ang. The Inner Game of Tennis).

Igro je razdelil na dva dela, zunanjo in notranjo igro. Pri zunanji igri poteka dvoboj z drugim nasprotnikom, pri notranji igri poteka dvoboj z lastnimi dvomi in strahovi. Ključno za notranjo igro je, da se ta odvija v mislih »igralca«.

RAZLIKA MED COACHINGOM IN SORODNIMI DEJAVNOSTMI

»S coachingom so povezane različne družboslovne in humanistične vede: pedagogika, andragogika, kadrovski management, organizacijsko vodenje, filozofija itd.« (Tacer, 2011). Ta raznolikost po eni strani bogati coaching z različnimi znanji, tehnikami in modeli, po drugi strani pa je lahko zelo moteča, saj je težko potegniti črto med coachingom in drugimi dejavnostmi. Na podlagi pregleda literature (Jarvis, 2004; Liu in Batt, 2010; Garvey, 2004; Maxwell, 2009; Sperry, 2004, cit. v Porenta; 2013) lahko ugotovimo, da se coaching pogosto zamenjuje s podobnimi oblikami tovrstne podpore.

Zaradi precejšnje zmede na tem področju je za celostno opredelitev coachinga treba tudi razjasniti, kaj coaching ni, in definirati, kako se razlikuje od sorodnih dejavnosti.

Strokovno svetovanje in coaching

Pri strokovnem (npr. poslovnem) svetovanju (ang. consulting, consultancy) je svetovalec tisti, ki izbira težavam ustrezne rešitve in razvija priložnosti na podlagi virov, ki so stranki že na voljo v organizaciji. Pri tem lahko uporablja tudi orodja in spretnosti iz coachinga. Svetovalec primarno služi organizaciji in tako manj upošteva potrebe posameznikov, če te niso neposredno pomembne tudi za organizacijo (povzeto po Dexter in sod., 2011). Svetovalec podaja nasvete tako na podlagi lastnih izkušenj kot tudi povsem teoretičnega strokovnega znanja.

Psihološko svetovanje in coaching

Dexter s sodelavci (2011, str. 15) navaja, da tako coaching kot psihološko svetovanje (ang. counselling) pomagata pri razvoju oziroma napredovanju posameznika. Psihološko svetovanje velja za bolj terapevtsko aktivnost, kar pomeni, da omogoča napredovanje od »ne najboljšega« (nefunkcionalnega) v boljše oziroma normalno delovanje. Coaching omogoča napredovanje od normalnega v optimalno delovanje. Čeprav določena mera nezadovoljstva posameznika lahko motivira, da se odloči za coaching, posamezniku predhodno ni treba trpeti, da bi imel od coachinga koristi.

Terapija in coaching

Terapija (ang. therapy) je namenjena posameznikom, ki želijo doseči ozdravitev ali pa vsaj olajšanje od psiholoških in/ali fizičnih simptomov. Po psihoterapiji navadno posegajo tisti, ki bi si radi olajšali svojo čustveno bolečino oziroma neugodje. Čeč (2006) pravi, da (psiho) terapija pogosto vključuje „razumevanje in obravnavo izkušenj iz preteklosti”. Coaching je usmerjen predvsem v prihodnost in ni čustveno zdravljenje, temveč se osredotoča na čustveno moč. Posameznika usmerja naprej k razvoju – neodvisno od tega, ali so problemi iz preteklosti razrešeni ali ne. Dober coach pozna in upošteva meje svojega delovanja ter razume svojo neterapevtsko vlogo. „Če izvajalec ne razločuje med coachingom in terapijo, bodo klienti zelo verjetno prejeli slabo mero obojega – z drugimi besedami: neko zmedeno mešanico brez uporabnih dolgoročnih učinkov” (Martin, 2001, cit. v Dexter in sod., 2011, str. 16).

Mentorstvo in coaching

Mentorstvo (ang. mentoring) je izobraževalni proces, pri katerem se posameznik uči od bolj izkušenega sodelavca istega oziroma podobnega poklica (povzeto po Clutterbuck in Meggison, 2005, cit. v Dexter in sod., 2011, str. 16). Cilj mentorstva je »zagotoviti, da se dosežejo predhodno zastavljeni standardi znotraj dogovorjenega obsega aktivnosti« (Dexter in sod., 2011, str. 16). Coach pomaga stranki doseči njene splošne potenciale. Mentorstvo je proces, v katerem posameznik, bogat z izkušnjami, pomaga manj izkušenemu pri njegovem razvoju in napredku. Mentorstvo pomaga posamezniku, da sledi poti modrejših kolegov, ki mu lahko posredujejo znanje, izkušnje in nove možnosti.

Coaching pa se običajno ne izvaja na podlagi coachevih neposrednih izkušnjah s poklicno vlogo njegove stranke, razen v primeru, ko je coaching osredotočen na posebne spretnosti. »Coach s poslušanjem in postavljanjem pravih vprašanj spodbudi stranko k razmišljanju ter iz nje izvleče odgovore, ki ji bodo pomagali najti njeno lastno rešitev, idejo in pot za naprej« (Rudmann, 2011).

V številnih organizacijah velja mentorstvo za uspešen in učinkovit način pomoči zaposlenim, da se naučijo potrebnih veščin ter odgovornosti in da dosežejo svoj potencial. Čeč (2006) meni, da je »proces mentorstva ponavadi osrednja točka zagotavljanja prenosa dobre prakse, kvalitetnih notranjih usposabljanj in razvoja profesionalnih standardov.« Vključuje tudi nasvete, vodenje in usposabljanje, kar pa ne spada v coaching.

Supervizija in coaching

Supervizija (ang. supervision) je eden tistih pojmov, ki lahko imajo veliko različnih pomenov (Dexter in sod., 2011, str. 17).

Supervizija je lahko proces, v katerem nadrejeni nadzira podrejenega. Nadzornik skrbi, da je delo opravljeno po standardih in v predpisanem času. Supervizija posameznika spodbuja h gledanju na lastno delo čim širše, da se zaveda, kako so njegove aktivnosti »povezane medsebojno ter z vrednotami in cilji tega posameznika, stroke in organizacije« (Dexter in sod., 2011, str. 17).

V okviru supervizije izvajalcev psiholoških dejavnostih supervizant (prejemnik supervizije) vrednoti »psihološki proces med sabo in svojimi strankami. Zato je uporaba supervizije zelo razširjena na kliničnih področjih, kot so psihološko svetovanje, psihoterapija in zdravstvena nega. Supervizija managerjev je precej drugačna, saj je usmerjena bolj v odgovornost in doseganje standardov« (Dexter in sod., 2011, str. 18).

Supervizija ima nekaj skupnih točk s coachingom. Tudi supervizante se spodbuja »k raziskovanju lastnih prednosti in slabosti, postavljanju ciljev in usklajevanju le-teh s cilji organizacije. Kadar je primerno, se jih usmerja v nadaljnje usposabljanje, da izboljšajo svoje veščine in sposobnosti« (Dexter in sod., 2011, str. 18). Dexter in sodelavci (2011, str. 18) pravijo, da je supervizija usmerjena na najboljše prakse strokovnega dela s strankami. Osebnostni razvoj supervizanta je mogoč in celo pričakovan, ni pa neposreden namen supervizije. Osebni razvoj je sekundarna posledica, medtem ko sta pri coachingu razvoj posameznika in povečanje njegove učinkovitosti v prvem planu.

Usposabljanje in coaching

Usposabljanje (treniranje, ang. training) je še ena od aktivnosti, ki od posameznika zahteva učenje. Običajno so usposabljanja didaktična – usmerjena v podajanje informacij. Temeljijo na izkustvenem učenju in so interaktivna, saj trener udeležence spodbuja k aktivnemu sodelovanju v učnem procesu (po Dexter in sod., 2011). Čeprav ima dober trener veliko znanja in spretnosti, ki jih ima tudi coach, so cilji in etični kodeks obeh poklicev drugače naravnani.

Ključna razlika je, da običajno trener postavi cilje učnega procesa ter ocenjuje napredek in razvoj udeležencev. Pri coachingu so cilji stvar dogovora med coachem in stranko, ki v večji meri določa vsebino in proces coachinga. Coach pa naj bi skrbel za to, da proces poteka čim bolj optimalno (po Dexter in sod., 2011).

V poslovnem svetu so pogosta enkratna usposabljanja, kot so razne delavnice in seminarji, ki ne dajejo dovolj podpore v trajnem izkustvenem učenju. Coaching se »dojema kot bolj učinkovito metodo učenja v primerjavi z raznimi treningi in seminarji« (van Kessel, 2010). Vse omenjene dejavnosti temeljijo na zelo dobro razvitih komunikacijskih veščinah izvajalca, ki mora imeti zmožnost aktivnega poslušanja, zastavljanja ustreznih vprašanj, dobrega razumevanja in izvedbe aktivnosti v smeri zastavljenih ciljev.

Ključne razlike med aktivnostmi lahko nastanejo pri samem namenu izvajanja aktivnosti ali načinu izvedbe. »Do razlik lahko pride tudi na nivoju osebnostnega razvoja, pri časovni usmerjenosti aktivnosti in nenazadnje pri tem, kaj se bo posameznik dejansko naučil« (Dexter in sod., 2011).

»Coaching je interaktivni proces, ki pomaga posameznikom in podjetjem, da dosežejo hitre in odlične rezultate z uporabo posebnih coaching tehnik, ki pripeljejo do lastnega miselnega procesa in razvoja.«