Trening trenerjev in koristi v delovnih organizacijah

Sodelavca Laura Bavdek in Jan Kovačič pišeta o učinkih treninga trenerjev na delovne organizacije. Usposabljanje trening trenerjev je v Sloveniji že zelo razširjeno. Prepoznamo ga pod različnimi naslovi npr. “Train the trainer”, “Trening internih predavateljev”, “Trening javnega nastopanja”. V podjetju Uporabna psihologija smo ga zaradi doseženih učinkov poimenovali “Train the BEST trainers“. Članek temelji na podlagi realnih izkušenj pri vodenju treninga trenerjev v podjetjih ter kot odprtih delavnic na katerih so bili udeleženci, zaposleni v delovnih organizacijah.

Trening trenerjev = oplemenitenje potencialov

V vedno spreminjajočem se svetu podjetij sta izobraževanje in veščine trenerstva pomembni za znanje in razvoj vseh zaposlenih.  Mogoče se v trenutnih razmerah zdi, da je razvoj na tem področju predrag ali prezamuden. Zato je pomembno, da se zavedamo, da 20% zaposlenih v podjetju, lahko ustvari kar do 80% dobička. Prav zato je za organizacije pomembno, da se izboljšuje veščine zaposlenih, njihovo komunikacijo, vodenje ter ustvarjalnost in tako pripomore k temu, da zaposlene usposobi, da razvijajo svoje kompetence in pri tem osebnostno rastejo. Posebej zanimive so statistike povezane z izkoriščanjem potencialov zaposlenih v podjetju:

•  74% zaposlenih meni, da ne dosegajo svojega polnega potenciala zaradi pomanjkanja razvojnih možnosti na delovnem mestu.
• Vsak tretji zaposleni meni, da so predavanja preveč suhoparna in bi si želeli več programov, ki so informativni, zabavni in praktični.
• Več kot 60% zaposlenih bi si želelo več treninga povezanega z veščinami komunikacije.
• Podjetja, ki vlagajo v usposabljanja in treninge, lahko dosežejo kar 24% več dobička.
• 68% zaposlenih meni, da sta usposabljanje in razvoj najpomembnejši vrednoti podjetja

 Prav s treningom trenerjev lahko močno oplemenitite potenciale svojih zaposlenih. Na primeru večjega slovenskega podjetja na področju financ smo zaznali naslednje rezultate povezane z oplemenitenjem osebnostnega potenciala zaposlenih. Trening trenerjev je v organizaciji potekal 2 meseca in obsegal 24 pedagoških ur izkustvenega usposabljanja. Poleg rezultatov na ravni zadovoljstva, smo merili tudi rezultate na ravni veščin ter tudi rezultate na ravni uspešnosti organizacije:

1. Zaposleni so poročali o nadpovprečnem zadovoljstvu z usposabljanjem in ga ocenjevali kot koristnega.
2. Zaposleni so poročali o spremembi miselnosti rasti (angl. GROWTH MINDSET).
3. Zaposleni so poročali o nadgradnji kompetenc povezani z vodenjem delavnic, predstavitev in drugih timskih dogodkov.
4. Vodje so pri zaposlenih opazile konkretne vedenjske spremembe povezane s samozavestjo ob javnem nastopu.
5. Vodje so pri zaposlenih opazile konkretne spremembe na področju poslovne komunikacije, sedaj postavljajo več vprašanj.
6. Vodje poročajo o povečanju interaktivnosti internih sestankov, kot tudi srečanj s strankami.
7. Organizacija je že tekom usposabljanja zaznala povečanje prodajnih rezultatov v primerjavi z zaposlenimi, ki niso bili na treningu trenerjev.
   
8. Organizacija je nekaj mesecev po usposabljanju zaznala pomembno rast prodaje, ki se je pokazalo z ROI = 1,18. 

Veščine trenerja so veščine vplivne komunikacije

Zajemajo vse od vodenja timskih aktivnosti in delavnic, različnih interaktivnih predavanj, tehnološke spretnosti, komunikacijske veščine, organizacijske veščine, prilagodljivost, sposobnost povezovanja z zaposlenimi, raziskovalne veščine in še in še bi lahko naštevali. Skratka poznavanje različnih metod, ki povečujejo delovno uspešnost in poleg tega prispevajo k boljšem in sproščenem vzdušju v timu. Dobri trenerji lahko potem znanje predajajo naprej, le tega pa znajo deliti na jasen, kredibilen in zanimiv način. Tako tudi drugim zaposlenim pomagajo, da si več zapomnijo in znanje nato lažje prenesejo v veščine, veščine pa v prakso.

Delo v organizacijah posledično postane bolj dinamično in usmerjeno v akcijo, sodelovanje med zaposlenimi se poveča, energija na delovnem mestu pa je pozitivna. Pri vsem ne smemo pozabiti tudi na povečanje samozavesti, ki jo pridobi zaposleni. Z razumevanjem in poznavanjem stvari lahko postane samozavestnejši ter odgovornejši, to pa izboljša tako splošno počutje kot tudi delovno uspešnost. Poleg tega ne smemo pozabiti na povečanje ustvarjalnosti, saj so zaposleni z znanjem o novih metodah bolje opolnomočeni za ustvarjanje, oblikovanje in razvijanje novih idej. Glede na treninge, ki smo jih z ekipo #uporabnapsihologija že izvajali, lahko potrdimo, da se zaposleni med seboj tudi bolje spoznajo in je sodelovanje med njimi zato veliko lažje.

Zgoraj opisane veščine so danes pomembne v organizacijah, zadnje čase pa še veliko bolj pri delu na daljavo oziroma »offline«. Veliko mladih zanima učinkovito učenje na oba načina – tako preko spleta, kot tudi v živo, ne glede na trenutno situacijo, povezano z virusom.

Skupaj s psihologom in specializantom coachinga organizacijske transakcijske analize Kovačič Jan -om raziskujmo temo “7 elementov upravljanja časa” in veščine povezane z upravljanjem samega sebe“. Webinar je potekal 23. aprila v skupini več kot 50 udeležencev, ki so skupaj raziskovali odgovore na vprašanja:

•  Zakaj je upravljanje s seboj in upravljanje časa tako pomembna veščina za delo in življenje?
• Zakaj je tako pogosto neprijetno doživljanje pomanjkanja časa?
• Zakaj je pomembno, da se učimo tehnik za uspešno izrabo časa?
• Kako deluje naš delovni spomin?
• Kako lahko povečamo svojo kognitivno učinkovitost?
• Kaj točno mi bo omogočilo izboljšanje svoje operativnosti oziroma delovnega spomina?
• Kaj točno mi bo pomagalo pripraviti dober TO-DO seznam?
• Kaj točno lahko naredim, da bolje prioritiziram svoje odgovornosti?
• Kaj točno so vedenja uspešnih ljudi, ki dobro izrabljajo čas?

7 ELEMENTOV UPRAVLJANJA ČASA

Samoregulacija je duševni proces, ki omogoča upravljanje s časom in uspešno izrabo časa. Povezan je s sposobnostjo delovnega spomina, ki je navadno omejena na 7 +/2 enoti, lahko pa jo bistveno izboljšamo, z uporabo orodij. Kot orodja imamo v mislih mnemotehnike in tehnike samoregulacije ter tehnike za uspešno izrabo časa. Človeški delovni spomin deluje podobno kot delovni spomin na računalniku (RAM). Zelo učinkovito izpolnjuje svoje delo, če je osredotočen in v ozadju ne potekajo še drugi procesi. To pomeni, da je zelo pomembno, da svoj delovni spomin “izpraznimo” vseh drobnih (in manj pomembnih) informacij, ki nam rojijo po glavi. S tem omogočimo fokus in doseganje večje uspešnosti pri opravljanju nalog. Hkrati pa sledi tudi dober občutek, več samozavesti in več ustvarjalnosti. 

V webinarju je psiholog Jan Kovačič predstavil svojo praktično izkušnjo z uporabo metode “Getting things done” ali “Gremo to dokončat” avtorja Davida Allena. Knjiga je dostopna tudi v slovenski izdaji, ima pa pomanjkljivost in je polna slovničnih napak. Za začetek si lahko ogledate tudi kratko predstavitev v obliki YouTube videa.

V webinarju smo naredili smo naredili učinkovito časovno analizo. Ključ je v tem, da se dobro samozavedamo kaj vse nam roji po glavi. Pomemno je, da zapišemo vse odgovornosti, naloge in zadolžitve. Tako tiste povezane s službo, kot tiste povezane z domačim delom.

Potem sledi načrtovanje svojega časa, kjer je pravi korak, da vemo “zakaj” nam je naloga pomembna, “kako” jo lahko izvedemo in “kaj” je prvi naslednji korak. Trudimo se, da dopolnimo svoje načrte in dopolnimo “TO-DO” liste s pomembnimi alinejami, koraki za uspešno delo. Zapišemo tudi ideje, ki niso izvedljive v tem trenutku.

Trerje vedenje je nekje vmes med samozavedanjem in samokotrolo. Za vsako odgovornost, ki  smo jo sprejeli v svoj “učinkovitostni plan” opravimo kratko analizo s pomočjo “Eisenhowerjeve matrike”. Ocenimo koliko nam je zadolžitev pomembna in koliko je nujna. Tako smo dobili vrstni red zadolžitev, ki jih bomo opravili.

Nato pa sledi izvajanje, samokontrola ob izvajanju in skrb za samodisciplino. Sestavimo izvedljiv urnik, se organizirano lotimo dela in strmimo k vzpostavljanju novih navad. Ob tem spremljamo svojo uspešnost in se pohvalimo za opravljeno delo. 

Skupaj s psihologom in specializantom coachinga organizacijske transakcijske analize Kovačič Jan -om raziskujmo temo “Samoregulacija in veščine povezane z upravljanjem samega sebe“. Webinar je potekal 16. aprila v skupini več kot 30 udeležencev, ki so skupaj raziskovali odgovore na vprašanja:

•  Zakaj je upravljanje s seboj vedno bolj pomembna veščina za delo in življenje?
• Kako se vede oseba z visoko stopnjo samoregulacije?
• Kako razmišlja oseba z visoko stopnjo samoregulacije?
• Kako čustvuje oseba z visoko stopnjo samoregulacije?
• Kaj v naših možganih omogoča samoregulacijo? (v našem videu je vključen: https://www.youtube.com/watch?v=as9S8…)
• Katere možganske strukture omogočajo voljno usmerjanje pozornosti oziroma izvršilne funkcije?
• Kakšne so zakonitosti razvojne psihologije izvršilnih funkcij? (v našem videu je vključen: https://www.youtube.com/watch?v=d8M7X…)
• Kakšna je strategija za oblikovanje navad in samo-upravljanja?
• Kaj točno so uspešna vedenja samozavedanja?
• Kaj točno so uspešna vedenja samokontrole?
• Kaj točno so uspešna vedenja samodiscipline?
• Kaj lahko storim, da še povečam verjetnost uspešne spremembe?

SAMOREGULACIJA

Samoregulacija je dušeni proces s katerim se odzivamo na različne dražljaje iz notranjega ali zunanjega okolja. Samoregulacija je namenjena vzpostavljanju ravnovesja. Poteka lahko kot avtomatiziran proces, kadar gre za regulacijo fizioloških mehanizmov (npr. dihanje, ritem srca, temperatura…) in čustev (npr. aktivacija preko mehanizma približevanja/oddaljevanja oziroma mehanizma boj/beg). Samoregulacija pa lahko tudi kot zavesten proces, ki ga nadzoruje naša volja.

Kadar govorimo o voljni samoregulaciji smo aktivirali naše izvršilne funkcije, s katerimi zavestno usmerjamo svoje doživljanje (mišljenje) ter svoje aktivno vedenje. Kadar govorimo o voljni samoregulaciji lahko govorimo tudi o veščinah samoupravljanja. Več vam predstavimo v spodnjem webinarju.

BIOLOŠKI VIDIKI SAMOREGULACIJE

Samoregulacijo omogoča sposobnost voljnega usmerjanja pozornosti. Sposobnost usmerjanja spada med izvršilne funkcije naših možganov, ki se lokacijsko nahajajo v čelnem (frontalnem) režnju možganov. Posebej izpostavimo prefrontalni korteks (skorja), ki usklajuje več področij, kot so korteks (skorja), limbični predel, možgansko deblo in ostale telesne procese. Insula pa je krogotok, ki povezuje telesne procese s prefrontalni delom, ki omogoča samozavedanje. Za lažje razumevanje si lahko predstavljamo ročni model možganov *(Siegel, J. D., 2014), s katerim si lahko kadarkoli vizualno prikličemo glavne dele možganov, ki ga predstavimo v zgornjem webinarju.

Poleg sposobnosti usmerjanja pozornosti so tukaj še opravila kot so načrtovanje, abstraktno mišljenje, določanje prednosti, zaviranje impulzivnosti, presojanje in pozornost.

Pozornost je kot močna ročna svetilka. Njen snop lahko skoncentriramo in usmerimo na točno določen dražljaj,
lahko pa snop razširimo in se osredotočimo na celoto. V vsakem primeru pa bo določen del ostal “neviden”.

Samoregulacija se v biološkem smislu razvija v sposobnost (naš potencial za samoregulacijo) do osmega leta starosti. Do takrat se razvije večina možganskih struktur, ki pa se skozi izkušnje in učenje povezujejo in gradijo nove kompleksnejše zmožnosti. Otroci pri treh letih že kažejo vedenja samoregulacije povezana z odlaganjem potreb. Vseeno pa težko razumejo koncept časa in nimajo toliko “fokusa” in sposobnostni dolgoročnega vzdrževanja pozornosti. To vidimo, saj so otroci nekje do osmega leta še zelo odkrenljivi. Nato pa lahko govorimo veščinah samoregulacije.

SAMOUPRAVLJANJE

Samoupravljanje pa je sklop veščin samoregulacije.  Delimo jih v tri sklope. Prvi je samozavedanje, ki se največkrat povezuje s sposobnostjo introspekcije, vpogleda in samorefleksije. S veščinami samorefleksije in sprejemanja bomo krepili osebnostne kompetence povezane s čustveno stabilnostjo in sprejemanjem. Preprosto vajo lahko spoznate tukaj. Drugi sklop je samokontrola, ki se povezuje z vestnim osredotočanjem na tisto na kar imamo vpliv, torej naše mišljenje in vedenje. Gre za aktivno spoprijemanje z nalogami in usmerjanje v doseganje zastavljenega cilja. Tretji sklop pa predstavlja samodisciplina, ki je ključna za zaključevanje in doseganje zastavljenih ciljev. Zanimive so (sedaj že POP psihološke) ugotovitve Walterja Mischela, ki je ugotovil, da osebe z višjo stopnjo samoregulacije na delovnem mestu in tudi širše v življenju dosežejo več.

Res je, da so sposobnosti samoregulacije
bolj ali manj prirojene in se izrazijo v čustveni stabilnosti ter vestnosti.
Res pa je, da se lahko »VEŠČIN SAMOUPRAVLJANJA«  učimo
in jih razvijamo ne glede na našo starost.

Skupaj s psihologom in specializantom psihoterapije transakcijske analize Kovačič Jan -om raziskujmo kaj lahko pozitivna psihologija ponudi za boljše razpoloženje in dobro, kar najboljše počutje. Moderna psihološka znanost ima izjemen zaklad spoznanj, zato bomo najprej pogledali nekaj osnov, ob koncu pa vas čakajo povezave za učenje in 10 načel s katerimi poskrbite za svoje počutje: “Dobro. Boljše. Najboljše!“

POZITIVNA PSIHOLOGIJA

Pozitivna psihologija raziskuje posameznikovo blagostanje. Njena uporabna vrednost je v tem, da lahko iz spoznanj izpeljemo preproste načine kako krepiti svoje psihološko zdravje, ki se spremeni v zadovoljstvo in zavzetost pri delu in življenju. Pozitivna psihologija se ukvarja z raziskovanjem dejavnikov, ki prispevajo k zadovoljnemu, veselemu, izpolnjenemu in srečnemu življenju. Preučuje osebnostne lastnosti, vzorce mišljenja, čustvovanja in motiviranja ter vplive družbeno kulturnih dejavnikov na zadovoljstvo z življenjem. Gre za mlado in popolnoma moderno vejo psihologije, katere raziskave in dela so večinoma nastali po letu 2000. Ukvarja se z objektivnim raziskovanjem popolnoma subjektivnega doživljanja sreče in osebnega blagostanja. Predstavil vam bom štiri temelje pozitivne psihologije, ki jih lahko vpeljete v svoj vsakdan.

Optimizem

Optimističen pogled na svet je osnova za zadovoljstvo s svojim življenjem. Če sam pri sebi ocenim, da imam dovolj moči, sredstev in podpore v svoji trenutni življenjski situaciji, potem uspešno uporabim čustveno energijo za doseganje ciljev in življenje skladno s svojimi vrednotami. Optimisti imajo značilen vzorec mišljenja, kjer izpostavljajo tisto, na kar imajo vpliv, se osredotočajo na tukaj in zdaj ter s pozitivnim pričakovanjem opisujejo svojo prihodnost. Poglejmo primer z delovnega mesta

Opisan vzorec mišljenja predstavlja pozitiven referenčni okvir ali okno v svet in
prinaša kar 50 odstotkov občutka osebnega zadovoljstva z življenjem.

Naučeni optimizem je del Odraslega ego stanja. Coaching in psihoterapija mnogokrat vključujeta učenje veščine sprejemanja sebe, sprejemanja drugih in sveta okoli nas. Spoznavamo miselne strategije in raziskujemo kako njihovo doživljanje vpliva na naše čustveno in telesno ravnovesje.

Aktivno spoprijemanje

Aktivno spoprijemanje, ki predstavlja vedenje osnova za doživljanje prijetnih čustev. Ni dovolj, da smo samo prepričani o tem, da bomo uspeli. Zelo pomemben je naslednji korak, da se s situacijo tudi aktivno spoprimemo. Pri aktivnem spoprijemanju v večji meri nadzorujemo situacijo in vplivamo na vsak naslednji izkupiček. Aktivno spoprijemanje je osnova za pozitivno čustvovanje. Pozitivna čustva pa so novo gorivo za aktivno spoprijemanje.

Opisan aktiven vzorec vedenja, ki mu sledi vzorec čustvovanja, pravimo psihologija notranjega nadzora ali notranji lokus kontrole,
ki prinaša kar 40 odstotkov občutka osebnega zadovoljstva. 

Psihologija notranjega nadzora je del Odraslega ego stanja, ki ima moč sprejemati odločitve in aktivno izbere vedenje s katerim izboljša svoje možnosti za doseganje želenih ciljev. Predvsem “performance” coaching, pa tudi psihoterapija vključujeta veliko samorefleksije z namenom aktivnega spoprijemanja z nastalo problemsko situacijo. Učimo se vzorcev mišljenja in vedenja s katerimi se aktiviramo in začnemo dosegati zastavljene cilje in želje. Predelamo različne scenarije in postavimo konkretne vedenjske rešitve – aktivno spoprijemanje.

Situacija

Situacija je predstavlja objektivne okoliščine. Nikoli ne ocenjujemo le teh, dodamo jim subjektivno zaznavo. Zato situacija navadno prinaša samo 10 odstotkov občutka osebnega zadovoljstva. Drugače bi bilo le, če se nam zgodi neka zelo “katastrofalna” zadeva, ki je za nas subjektivno izmeno pomembna (npr. umre vam ljubljena oseba). V takem primeru je vpliv mnogo večji, res pa je, da so takšne situacije zelo redke.

10 NAČEL DOBREGA POČUTJA

Tudi jaz veliko razmišljam, kako povezati pristop uporabne psihologije in vejo pozitivne psihologije. Cilj obeh je bolj zadovoljno, bolj zdravo in bolj zavzeto življenje. Prav zato sta psihološka disciplina pozitivna psihologija in naš pristop uporabna psihologija tesno povezana. Za nadaljnje spoznavanje predlagam zanimive strokovne in poljudno strokovne prispevke avtorjev, kot so Susan David, Carol Dweck, Jonathan Heidt, pa tudi zelo dobra predavanja slovenskih kolegov iz maratona pozitivne psihologije so me pripeljal do 10 napotkov za življenje, s katerimi lažje dosežete osebno zadovoljstvo:

1. Poskušaj gledati na dogodke kot optimist.
2. Poskušaj dobro načrtovati čas,da boš imel čas za stvari, ki so ti pomembne.
3. Osredotočaj se na sebi osebno pomembne življenjske cilje.
4. Razmišljaj o življenju kot dolgem in prijetnem, ne kot o kratkem in napornem.
5. Porabi svoj denar za doživetja, in ne za materialne stvari.
6. Nauči se biti čuječ in uporabljaj ter treniraj vzorec mišljenja, povezan s hvaležnostjo.
7. Poskušaj biti politično odprt in strpen do drugačnosti.
8. Usmerjaj svoj fokus na celostno zdravje, pri tem tudi na psihološko zdravje.
9. Poskušaj biti odprt v medosebnih odnosih in prijateljski do (novih) ljudi.
10. Ne trudi se biti srečen, bodi aktiven v mišljenju in vedenju. Zadovoljstvo in sreča boste sledila sama.

Menite, da mi kot psihologu tudi vedno uspe živeti po vseh teh načelih?

Če iskreno odgovorim: »NE.«, mi je pa morda lažje, saj imam jasno smer, kaj lahko storim.